Žličarka (Platalea leucorodia), znana tudi kot bela žličarka, je ptica iz družine ibisa in je značilna po svojem edinstvenem izgledu, z dolgim, širokim kljunom v obliki žlice, ki ji je tudi dal ime. Ta kljun je črn z rumenkasto konico, kar jo ločuje od drugih ptic, kot je velika bela čaplja. Poleg tega ima žličarka tudi črne noge in belo perje, ki v času gnezdenja postane rahlo rumenkasto na prsih. Značilnost, ki jo omogoča še bolj prepoznavno, so tudi dolgi beli čopi, ki zrastejo na njenem tilniku med gnezdenjem.
Žličarka je srednje velika ptica, dolga od 80 do 93 cm, z razponom kril med 120 in 135 cm. Čeprav je po barvi podobna veliki beli čaplji, jo lahko prepoznamo predvsem po značilnem kljunu in načinu leta. Med letom ima žličarka iztegnjeno telo, z iztegnjenim vratom, kar je še ena lastnost, ki jo ločuje od drugih ptic v svojem okolju.
Njena naravna okolja so mokrišča, jezera, obalne lagune in plitvi vodni habitate, kjer se hrani z ribami, žabami, rakci in ličinkami žuželk, a pogosto zaužije tudi vodne rastline. Za iskanje hrane uporablja svoj kljun, ki ga iztegne v vodo in natančno raziskuje dno, medtem ko z glavo pomika levo in desno, da bi ujela plavajoče ali zakopane živali. Tak način prehranjevanja je značilen za te ptice, ki se pogosto pojavijo v skupinah, ko brodijo po plitvinah.
Gnezdi se v kolonijah, ki so sestavljene iz posameznih parov, vendar lahko včasih pride do mešanja z drugimi vrstami ptic. Gnezda gradijo v šašu, trstičjih ali grmičevju, pogosto pa tudi na drevesih, in so zgrajena iz vej in trstičja. Običajno imajo tri do šest jajc, ki jih oba starša izmenično inkubirata in skrbita za mladiče, ki se hranijo z majhnimi vodnimi živalmi.
Žličarka je v mnogih državah zaščitena, saj je njeno število v prosti naravi vedno bolj omejeno. Glavna grožnja za to vrsto so degradacija mokrišč, izsuševanje in onesnaževanje, ki ogrožajo njen življenjski prostor. Pomanjkanje primernih območij za prehranjevanje in gnezdenje je velika nevarnost, saj te ptice potrebujejo specifična mokrišča in območja z obsežnimi trstičji.
V Sloveniji je žličarka precej redka, predvsem pa je opazna na obalnih mokriščih ob času selitve. V Evropi se gnezdi predvsem v južnem delu, ob Črnem morju ter na Nizozemskem in v Srednji Evropi. Tudi v drugih delih sveta je prisotna, na primer v nekaterih delih Severne Afrike, Azije ter ob obali Indije in Kitajske.
Zaradi svoje redkosti in ogroženosti je žličarka zaščitena z različnimi zakoni in okoljskimi predpisi. V nekaterih državah je celo del naravovarstvenih projektov, katerih cilj je ohraniti njeno populacijo in življenjski prostor.