Veliki škurh (Numenius arquata)
Veliki škurh je največji predstavnik skupine pobrežnikov in ena največjih ptic v Sloveniji. Njegovo telo meri med 48 in 57 cm, razpon kril pa med 89 in 106 cm. Značilna lastnost je dolg, navzdol ukrivljen kljun, dolg 9–15 cm, ki je prilagojen iskanju hrane v mehkih tleh. Perje je nevpadljivo, v sivo-rjavih tonih z vzorci, ki omogočajo dobro kamuflažo v naravi. Na hrbtu ima belo trtico, ki sega do trebuha, ki je prav tako bel. Konec peruti je temen, skoraj črn. Njegove noge so dolge in modrikasto sive.
Prehrana
Veliki škurh je vsejed in njegova prehrana večinoma sestavljajo deževniki, žuželke (hrošči, kobilice), rakovice, mehkužci, pajki in občasno majhni vretenčarji ter ribe. Zelo redko pa si privošči tudi jagodičevje ali semena.
Habitat in gnezdenje
Vrsta je selivka, ki se vrne na gnezditvena območja v aprilu, predvsem na barja, odprte pašnike ter ekstenzivno obdelane, vlažne in močvirne travnike. Gnezdi v plitvih kotanjah, zaščitenih s travami in šaši, kjer običajno znese štiri jajca. Veliki škurhi prezimujejo v toplih krajih, predvsem ob morju in na območjih rek in jezer. Pozimi se zadržujejo v majhnih jatih, iščejo hrano in nočujejo na večjih prenočiščih.
Upad populacije
Svetovna populacija velikega škurha upada, kar je povezano z izgubo in fragmentacijo njegovih habitatov zaradi zaraščanja z lesnimi vrstami, regulacij vodotokov ter intenzivnega kmetovanja. Prezgodnja strojna košnja travnikov ogroža gnezda, mladiči so pogosto lahek plen za plenilce. Človeške dejavnosti, kot so gradnja na območjih, kjer ptice prezimujejo, in gradnja jezov, dodatno ogrožajo vrsto.
Populacija v Sloveniji
V Sloveniji je veliki škurh redek gnezdilec, predvsem na območjih, kot je Cerkniško jezero. Tu gnezdi v močvirnih travnikih in barjih. Vendar pa je tudi na tem območju njegova populacija v upadu zaradi zgoraj omenjenih dejavnikov. Za njegovo zaščito so potrebni ukrepi, kot so ohranjanje in obnova primernih habitatov ter zmanjšanje vplivov človeških dejavnosti.
Zaščita in ohranjanje
Za učinkovito zaščito velikega škurha je ključno ohranjanje in obnova njegovih naravnih habitatov. To vključuje preprečevanje zaraščanja z lesnimi vrstami, ohranjanje mokrišč in močvirnih travnikov ter zmanjšanje negativnih vplivov intenzivnega kmetovanja. Pomembno je tudi zmanjšanje motenj zaradi človeških dejavnosti, kot so gradnja in onesnaževanje. S sodelovanjem strokovnjakov, naravovarstvenih organizacij in lokalnih skupnosti lahko prispevamo k ohranjanju te ogrožene vrste.