Velika bela čaplja (Ardea alba)
Velika bela čaplja je ena največjih vrst čapelj, ki jo prepoznamo po značilni snežno beli barvi perja, dolgem vratu v obliki črke S in dolgih, temnih nogah. Njeno znanstveno ime je Ardea alba, včasih pa jo najdemo tudi pod sinonimom Egretta alba. Je vitka, visoka ptica, ki doseže višino približno enega metra in težo do 950 gramov. V dolžino meri med 85 in 100 cm, njen razpon peruti pa znaša od 145 do 170 cm. Po velikosti je skoraj enaka sivi čaplji, vendar v belem perju deluje bolj elegantno.
Kljun je dolg, koničast in rumene barve, med gnezditveno sezono potemni. V tem času odraslim čapljam na hrbtu zrastejo dolga, okrasna peresa, ki segajo čez rep, podobna peresa pa se razvijejo tudi na prsih. Noge so črne, zgornji del nog pa v paritveni sezoni lahko postane rdečkasto obarvan. Samec in samica sta si po videzu zelo podobna in ju ni mogoče zanesljivo ločiti po zunanjih znakih. Tudi mladiči so po videzu podobni odraslim pticam, razen med sezono gnezdenja.
Življenjski prostor in razširjenost
Velika bela čaplja je razširjena po večini tropskih in toplih zmernih predelov sveta, vključno z Azijo, Afriko, obema Amerikama in južno Evropo. Je delna selivka – osebki, ki gnezdijo severneje, se v hladnem delu leta selijo proti toplejšim območjem.
V Sloveniji je bila do konca 70. let 20. stoletja redka gostja, nato pa se je njena številčnost znatno povečala, predvsem zaradi rasti populacije v Panonski nižini. Danes je v Sloveniji redno prisotna celo leto, tudi izven gnezditvenega obdobja. Redno prezimuje v severovzhodni Sloveniji, občasno tudi drugje po notranjosti države in ob morju. Ena pomembnejših lokacij, kjer jo lahko opazujemo skozi vse leto, so Sečoveljske soline. Tam se pogosto zadržuje v manjših skupinah, skupaj z malimi belimi čapljami, najraje v solinskih bazenih in kanalih, občasno tudi na opuščenih objektih.
Prehrana
Velika bela čaplja je dnevna ptica, ki je najbolj aktivna zgodaj zjutraj in proti večeru. Prehranjuje se v plitvih vodah, močvirjih in na vlažnih travnikih. Njena prehrana vključuje ribe, dvoživke (žabe), manjše sesalce, kače, plazilce in vodne nevretenčarje, kot so žuželke in raki. Na suhih območjih se prehranjuje s kopenskimi živalmi, kot so velike žuželke, mladi ptiči in mali sesalci. Plen lovi tako, da stoji nepremično in čaka, nato pa z iztegom vratu nenadno zagrabi ali nabode žival. Včasih svoj plen tudi počasi zalezuje.
Gnezdenje in razmnoževanje
Gnezdi spomladi, od aprila do junija, in ima običajno eno leglo letno. Gnezdo iz vej in drugega rastlinskega materiala si zgradi visoko na drevju nad vodo ali v gostem trstičju, pogosto v večjih kolonijah, ki lahko štejejo več deset do več sto parov. Jajca so modrozelene barve, samica običajno znese od 3 do 4, redkeje do 6 jajc. Valita oba starša približno 26 dni, mladiči pa gnezdo zapustijo po približno 40 dneh. V Sloveniji velika bela čaplja ne gnezdi, ampak je redna selivka in prezimovalka.
Vedenje in oglašanje
Med letom je prepoznavna po počasnih, močnih zamahih s perutmi, S-ukrivljenem vratu in nogah, ki segajo daleč za telo. Let je videti nekoliko okoren. Navadno je tiha, oglaša se le redko, predvsem v kolonijah ali če je razburjena. Takrat se oglaša z raskavimi klici, kot sta »reh-reh« ali »krrrrah«.
Zvečer se posameznice pogosto zbirajo na skupinskih prenočiščih, najraje na drevju v bližini vode.
Ogroženost in varstvo
Največjo grožnjo veliki beli čaplji predstavlja izguba in degradacija njenega življenjskega prostora – mokrišč. Glavni razlogi za to so izsuševanje, spreminjanje mokrišč v kmetijske površine ter urbanizacija. Vendar se v zadnjih letih vse bolj zavedamo pomena mokrišč, ki delujejo kot naravne čistilne naprave, blažijo vremenske ujme in podnebne spremembe. Ohranjanje mokrišč ni pomembno le za ohranitev velike bele čaplje in drugih z mokrišči povezanih vrst, temveč tudi za dolgoročno dobrobit človeštva.
Zanimivosti
V srednjeevropskem prostoru so pri velikih belih čapljah zabeležili kar 17 vrst notranjih parazitov, med drugim gliste, trakulje in metljaje. Kljub temu se populacija v zadnjih desetletjih povečuje, predvsem zaradi učinkovitega zakonskega varstva in zavedanja o pomenu ohranjanja naravnih habitatov.