Travniška cipa (Anthus pratensis) je majhna, izjemno progasta ptica, ki je del družine pastiric (Motacillidae) in se pogosto pojavlja na odprtih travnikih, vlažnih travnikih, ter na območjih v bližini rek in potokov. Njena prisotnost je dobro dokumentirana v številnih predelih Evrope, vključno s Slovenijo, kjer se pojavlja predvsem na selitvi in občasno prezimuje. Gnezdenje v Sloveniji je bilo potrjeno le enkrat, vendar se travniška cipa v jeseni in pozimi pogsto pojavi v večjih jatah, predvsem v nižinskih območjih.
Morfologija in prepoznavnost:
Travniška cipa je majhen, vitki ptica z dolžino telesa med 15 in 17 cm, ki spada med srednje velike cipe. Značilna je po svoji močno progasti obarvanosti, ki je prepoznavna pri odraslih osebkih.
- Zgornji del telesa je pretežno sivo-rjav, z rahlo progastim hrbtom. V poletnem času je barva zgornje strani telesa nekoliko svetlejša, v zimskem pa postane bolj sivorjava.
- Glava je siva, z izrazito svetlo nadočesno progasto linijo, ki je najbolje vidna v poletnem času, ko je še bolj kontrastna. Čez oči poteka temnejša linija, ki jo spremlja bolj izrazit “brk” pod lici.
- Grlo in prsi so v poletnem času rožnato obarvani, rahlo progasti. Pozimi so prsi in grlo bele barve, s črno progastim vzorcem. Grlo je pogosto z bolj svetlimi linijami, ki so značilne za odrasle ptice v gnezditvenem obdobju.
- Krila so sivorjava, s temnejšimi stranskimi peresi, ramena pa imajo izrazite bele konice, kar ustvarja dve progi na zgornjem delu telesa.
- Rep je dolg, sivorjav in obrobljen z belo barvo, kar ptico še dodatno ločuje od drugih vrst cip.
- Kljun je majhen in koničast, temen, s svetlejšim osrednjim delom v zimskem času.
Prehrana:
Travniška cipa se prehranjuje predvsem z žuželkami in drugimi majhnimi nevretenčarji, ki jih išče v travniških predelih, ob rekah, potokih in njivah. Ptica jih lovi bodisi z brskanjem po tleh bodisi jih ujame v zraku na nizkih višinah. Če je hrana pomanjkljiva, se travniška cipa lahko prehranjuje tudi z jagodami in semeni. Njena prehrana je torej precej pestra in se prilagaja okolju, v katerem se nahaja.
Habitat in razširjenost:
Travniška cipa je ptica, ki se zadržuje predvsem na odprtih in vlažnih travnikih, pa tudi na območjih s skalami in barji, kjer najde ustrezne pogoje za gnezdenje in prehranjevanje. Razširjena je po večjem delu Evrope, predvsem v srednjih in severnih območjih, kjer naseljuje planote in travnike. V Sloveniji je prisotna predvsem kot selivka, ki se pojavlja na selitvi in prezimovanju. Poletni obiski na višjih nadmorskih višinah so običajni, saj ptica lahko najde primeren habitat tudi na višjih nadmorskih višinah (do 2000 m nad morjem).
Gnezdenje in razmnoževanje:
Travniška cipa gnezdi na tleh, običajno med šopi trave, kjer si naredi gnezdo, ki je lahko deloma skrito, da se zaščiti pred plenilci. Gnezdi predvsem v poletnem času, med junijem in julijem, in običajno ima eno ali dve legli letno. Samica v povprečju znese od 4 do 6 jajc, ki so zelenkasto rjavi ali rdečkasto sivi z olivnimi lisami. Inkubacija traja približno 15 dni, po katerih se iz jajc izvalijo mladiči. Oba starša skrbita za mladiče, ki so po izvalitvi odvisni od neprestanega hranjenja in zaščite staršev. Po dveh tednih so mladiči pripravljeni, da se odpravijo v svet.
Petje in klici:
Samci travniške cipe so znani po svojem melodičnem petju, ki je ritmično in sestavljeno iz serije ponavljajočih se jasnih sekvenc. Petje je običajno sestavljeno iz ostrih, jasnih zvokov, ki zvenijo kot “zri zri zri zri-zri-zri-zri-zri-zi-zi-zizizizizizizi”. Klici, ki jih ptica oddaja, so ostri in lahko zvenijo kot “sst”, “psi” ali “vuisst”. Petje pogosto izvaja iz izpostavljenih mest, kot so vrhovi rastlin ali skal, kjer se lahko glasno oglašanje sliši daleč naokoli.
Podobne vrste:
Najbolj podobna vrsta travniške cipe je skalna cipa (Anthus petrosus), ki pa ima nekoliko drugačno naravno okolje, saj naseljuje obalne pečine in skale, predvsem na obalah Britanskega otočja. Travniška cipa je od skalne cipe tudi večja in ima močnejšo progasto obarvanost na telesu.
Ogroženost in varstveni status:
Travniška cipa je potencialno ogrožena vrsta. Natančna ogroženost ni povsem določena, vendar pa so njeni habitati, kot so travniki, močvirja in obalne ravnice, ogroženi zaradi sprememb v kmetijstvu, izsuševanja mokrišč in urbanizacije. Poleg tega so travniške cipe občutljive na spremembe v podnebju, ki vplivajo na njihovo prehranjevanje in gnezdenje. Kljub temu so še vedno prisotne v določenih območjih, kjer ohranjajo svoj habitat in pogosto uspevajo kot selivke.
Zaključek:
Travniška cipa je lepa in zanimiva ptica, ki jo odlikujejo prepoznavne progaste barve in značilno petje. Čeprav ni zelo številčna in je v nekaterih območjih ogrožena, še vedno najdemo te ptice na številnih travnikih, ob rekah in potokih v Evropi. Ohranjanje njenih življenjskih prostorov bo ključno za zagotavljanje njenega preživetja v prihodnosti.