Tatarska žvižgavka (Netta rufina)
Tatarska žvižgavka je srednje velika raca iz družine plovcev (Anatidae), znana po svojih živahnih barvah in značilnem videzu. Tovrstna ptica je dolga med 53 in 57 cm, razpon njenih kril pa znaša 84 do 88 cm. Njeno telesno in obnašanje pogosto izstopata zaradi elegantnih in vpadljivih barvnih kontrastov, zlasti pri samec.
Značilnosti in prepoznavnost
Samec: Samec tatarske žvižgavke je zelo prepoznaven zaradi svoje izjemne barvne sheme. Ima okroglo, oranžno glavo, ki je kontrastna z rdečim, nekoliko ukrivljenim kljunom. Lica so cimetno rjava, medtem ko je vrat, prsi, trebuh in repni del črn. Sivo-rjava krila so obrobljena z umazano belimi boki, kar daje celotnemu videzu ptice prepoznavno eleganco. Njegov kljun ima izrazito krvavo rdečo barvo. V izvenparitvenem obdobju, ko je precej bolj neopazen, se lahko opazijo podobnosti z samico, vendar je kljun še vedno živordeče obarvan.
Samica: Samica tatarske žvižgavke je precej manj barvita kot samec. Prevladujejo temno rjavi in sive barve, z vzorcem svetlejših prečnih prog na telesu. Lica in grlo so sive barve, medtem ko je glava temno rjava. Kljun je sivkast, na konici pa ima rožnati kolobar. Krila so dvobarvna, zgornji del je sivorjav, medtem ko so letalna peresa svetlejša in črno obrobljena. Samica je zato precej bolj zadržana v svoji obarvanosti, kar ji omogoča boljšo skritost v njenem okolju.
Prehrana
Tatarska žvižgavka je pretežno rastlinojedka. Njena prehrana temelji predvsem na koreninah, poganjkih in semenih vodnih rastlin. Občasno pa si njen jedilnik popestri tudi z manjšimi vodnimi nevretenčarji ali paglavci. Aktivna je čez dan, najživahnejša pa je ob sončnem vzhodu in zahodu, ko je iskanje hrane najbolj produktivno. Njena rastlinska prehrana je v veliki meri odvisna od dostopa do bogatih vodnih teles, ki nudijo obilo hrane, kot so jezera in gramoznice.
Habitat in gnezdenje
Tatarska žvižgavka gnezdi ob večjih vodnih telesih, predvsem jezerih in rekah, ki so bogata z obrežnim trstičjem. Običajno si samica izbira gosta grmovja ali plavajoče rastlinje v trstičju za izgradnjo svojega gnezda, ki ga sestavi iz vej, korenin in listja. Gnezdo je skrito v bližini vode, kjer je dovolj zaščite pred plenilci. Gnezdenje običajno poteka od maja do junija, ko samica znese od 8 do 12 jajc, ki so masleno rumene barve. Vali jih približno 26 dni, mladostniči pa so begavci in takoj po izvalitvi začnejo slediti materi.
Tatarska žvižgavka običajno ima samo en zarod na leto, vendar je zelo občutljiva na spremembe v svojem okolju. Pomembno je, da so gnezdišča zaščitena pred motnjami, kot so človeška aktivnost, izsuševanje močvirij in spremembe vodnega režima.
Selitev in razširjenost
Tatarska žvižgavka je predvsem selivka. Nekatere ptice se pozimi ne oddaljijo daleč od svojih gnezdišč in ostanejo na območjih, kjer je še vedno dovolj toplo in hranljivo. Druge ptice prezimijo v zahodnem Sredozemlju, kjer najdejo mirne zalive in deltna območja rek, ki jim omogočajo ugodne pogoje za preživetje v hladnejših mesecih.
V Sloveniji je tatarska žvižgavka redna, a nekoliko maloštevilna zimska gostja. Gnezditve pa so bile doslej potrjene le na dveh lokacijah: Ptujskem jezeru in zadrževalniku Medvedce. Kljub temu, da še ni bila potrjena širša gnezditvena populacija, je opazovanje te vrste v zadnjih letih postalo vse pogostejše, kar nakazuje možnost gnezdenja na drugih lokacijah.
Oglašanje
Tatarska žvižgavka se običajno ne oglaša pogosto. Samci imajo značilen klic, ki se sliši kot ponavljajoče se zamolklo “veht”, ki spominja na nežno kihanje. Samice imajo nekoliko hreščeč, piskajoč zvok, še posebej v času parjenja. Ti zvoki so pomembni za komunikacijo med pticami, zlasti v času parjenja, ko je pomembno ohranjanje stika med partnerjema.
Ogroženost
Tatarska žvižgavka je vrsta, ki je v nekaterih predelih sveta ogrožena. V Sloveniji, kjer se občasno pojavlja kot gostja, še ni dovolj podatkov o njenem natančnem stanju ogroženosti. Vendar pa je verjetno, da so njeni habitati ogroženi zaradi sprememb v okolju, kot so izsuševanje vodnih teles, onesnaženje in človeška dejavnost, ki vplivajo na kakovost njenega gnezdišča.
Podobne vrste
Tatarska žvižgavka je lahko zmedena s podobnimi vrstami, kot so žvižgavka (Anas penelope) in sivka (Aythya ferina), vendar je prepoznavna predvsem po svoji oranžni glavi in rdečem kljunu pri samcu. Razlikovanje teh vrst je najlažje ob opazovanju barvnih in oblikovnih značilnosti, zlasti v času parjenja.
Zaključek:
Tatarska žvižgavka je edinstvena in estetsko zelo privlačna ptica, ki z vsakim opazovanjem postaja vse bolj prisotna v naših vodnih ekosistemih. Njena prepoznavnost je še posebej poudarjena zaradi kontrastnega barvnega vzorca samega samca. Zaradi specifičnih potreb po kvalitetnem življenjskem okolju je potrebna skrb za ohranjanje njenih habitatov, da bi lahko tudi v prihodnje uživala stabilne populacije v naravi.