Sršenar (Pernis apivorus) je srednje velika ujeda iz družine kraguljev (Accipitridae), znana po svoji specifični prehrani, ki vključuje predvsem ličinke in odrasle ose, sršene, čmrlje, kot tudi druge vrste žuželk, manjše sesalce, dvoživke, plazilce in celo sadeže.
Telesne značilnosti:
Sršenar doseže dolžino od 52 do 60 cm, razpon peruti pa je med 130 in 150 cm. Telo je vitko in prilagojeno za lov na žuželke. Samci imajo pepelnato sivo glavo, medtem ko je samičina glava sivorjava. Oči so živo rumene, kar je ena od značilnosti te vrste. Perje na prsih in trebuhu je belo, z rjavimi prečnimi progami, hrbet, peruti in rep pa so sivorjavi, z barvnimi odtenki, ki se lahko gibljejo od zelo svetlih do skoraj črnih tonov. Rep sršenarja je ožji in daljši kot pri podobnemu ptici, kanji, ter je pogosto opazen z značilnimi tremi temnimi prečnimi pasovi. Spodnja stran kril je dvobarvna, z izrazito svetlimi letalnimi peresi in temnejšim perutnim zgibom.
Življenjski prostor in razširjenost:
Sršenar naseljuje svetle listnate, iglasti in mešane gozdove, travnike in polja, kjer so izraženi gozdni robovi. Ta ptica je prisotna v večjem delu Evrope, razen v nekaterih območjih severne Švedske, Anglije in delih južne Evrope (na primer na Korziki, Sardiniji in Siciliji). V Sloveniji gnezdi 600-800 parov, najpogosteje na Štajerskem. Zaradi krčenja gozdov in drugih sprememb v okolju, pa je vrsta ogrožena in uvrščena med ranljive vrste.
Način življenja:
Sršenar je selivka, ki migira v tropsko Afriko, predvsem v zahodne in južne dele, ter se vrača v Evropo spomladi, kjer preživi kratek čas gnezditve. S selitvami se giblje v velikih skupinah, pri čemer preletava predvsem kopnene površine, a občasno tudi morja. Ime “apivorus” (latinsko za “jedec čebel”) izvira iz načina prehranjevanja mladičev, saj jih starši večinoma hranijo z ličinkami os in sršenov. Odrasli posamezniki pogosto opazujejo ose, ki letijo v svoja gnezda, in nato z kremplji in kljunom izkopljejo gnezda, da bi pridobili ličinke, ki jih nato prenašajo v svoje gnezdo.
Gnezdenje in razmnoževanje:
Sršenar gnezdi v vrhovih dreves, predvsem na listavcih in iglavcih, običajno na smrekah. Gnezda so visoko na drevesu, običajno nad 10 metrov, in jih gradita oba starša. Gnezdo je narejeno iz suhih vej, obloženo pa je z zelenimi vejami in svežim materialom. Samica običajno znese od 1 do 3 jajca, ki so bela z rjavimi pegami. Inkubacija traja 28-35 dni, obema staršema pa je običajno dano, da izmenično valita jajca. Po izvalitvi mladih, ki poletijo po približno 40-46 dneh, se pogosto vračajo v gnezdo, kjer ostanejo nekaj časa na hranjenju in prenočevanju.
Prehrana:
Sršenar se večinoma prehranjuje z ličinkami in odraslimi osebki os, sršenov, čmrljev in drugih kožekrilcev. Občasno pa se hrani tudi z manjšimi sesalci, žabami, plazilci, pticami, redkeje tudi z mehkim sadjem. Tako kot druge vrste iz družine kraguljev, sršenar uporablja svoje močne kremplje in kljun za lov in izkopavanje žuželk iz njihovih gnezd.
Oglašanje:
Med paritvenim obdobjem se sršenar oglaša z značilnimi žvižgajočimi zvoki, kot so “püiil”, “pli-lie” ali “pie”, medtem ko je sicer večinoma tiho. Zunaj obdobja gnezdenja in parjenja se ne oglaša pogosto.
Varstveni status:
Sršenar je uvrščen med ranljive vrste (V), saj ga ogrožajo predvsem krčenje gozdov, ilegalni lov, in spremembe v okolju. Kljub temu pa je zaščiten v okviru programa Natura 2000. Z ustreznimi ukrepi za varovanje habitatov in zmanjšanje človeškega vpliva na naravo, pa obstajajo možnosti za ohranitev te vrste v Evropi.
Podobne vrste:
Sršenar je pogosto zamenjan s kanjo (Buteo buteo), vendar se od nje loči po nekoliko vitkejšem telesu, daljših, ožjih perutih, izrazitejšem tripasastem repu in nekoliko drugačnem vzorcu perja, predvsem na spodnji strani kril.
Sršenar je ena izmed zanimivih ptic ujed, ki se prilagodi svojemu okolju in življenjskemu slogu ter igra pomembno vlogo v naravnih ekosistemih, saj pomaga pri obvladovanju populacij žuželk.
