Šoja(Garrulus glandarius):
Šoja je srednje velik ptič iz družine vranov (Corvidae), razširjen po večjem delu Evrazije in Severne Afrike. S svojim značilnim videzom in vedenjem je nezamenljiva med gozdnimi vrstami ptic.
Fizične značilnosti:
- Velikost in masa: Šoja meri v dolžino od 32 do 35 cm, razpon njenih kril je med 54 in 58 cm, njena teža pa znaša od 160 do 180 g.
- Barva perja: Prevladujoča barva perja je sivo-rjava z rožnatim odtenkom, ki pokriva trebuh, hrbet, ramena, zatilje in lica. Grlo in področje za nogami prehajata v umazano belo. Na vrhu glave ima črne črte, ki ustvarjajo značilen vzorec, včasih pa temensko perje razmrši v čop. Trtica in podrepno perje sta bela, rep pa dolg in črn.
- Posebnost peruti: Peruti so pretežno črne z belimi lisami in svetlomodrim progastim vzorcem na pregibu, ki je eden od najbolj prepoznavnih elementov njene zunanjosti.
- Kljun: Kljun je močan, črn in rahlo ukrivljen, pod njim pa ima šoja značilne črne lise, ki izgledajo kot “brki”.
- Noge: Noge so rožnato rjave, kar dopolnjuje njen subtilen videz.
Vedenje in navade:
- Plašnost in opozarjanje: Šoja je zelo previdna in nezaupljiva ptica, ki jo je težko opazovati od blizu. Prepoznavna je po glasnem oglašanju, s katerim opozarja druge ptice in gozdne živali na nevarnost. Pogosto posnema oglašanje plenilcev, kot so kanje, kragulji ali kune, da bi prevarala druge prebivalce gozda.
- Shranjevanje hrane: Jeseni nabira velike količine želoda in ga zakopava v skrivališča. Ta njen instinkt je ključnega pomena za razširjanje hrastov in obnovo hrastovih gozdov, saj pozabljeni želodi pogosto vzklijejo.
- Kopanje na mravljiščih: Šoja se včasih “kopa” na mravljiščih, kar naj bi ji pomagalo odstranjevati zajedalce iz perja. Mravlje sproščajo kislino, ki uniči zajedavce.
Prehrana:
Šoja je vsejed ptic. V toplejšem delu leta se hrani predvsem z živalskimi viri, kot so:
- Nevretenčarji: žuželke, pajki, deževniki.
- Plen: včasih plenijo jajca in mladiče drugih ptic ali lovijo majhne sesalce.
- Rastlinska hrana: Želod, žir, semena, jagode in plodovi. Pozimi je odvisna od hrane, ki jo je spravila jeseni, ali od drugih naravnih virov, kot so semena in oreški.
Habitat in razširjenost:
- Habitat: Gnezdi v različnih tipih gozdov, tako iglastih kot listnatih, pa tudi v večjih parkih z drevjem. Rada ima hrastove gozdove zaradi obilice želoda, ki je pomemben del njene prehrane.
- Razširjenost: Šoja je razširjena po vsej Evropi, z izjemo skrajnega severa, in po večjem delu Azije vse do Pacifika ter v Severni Afriki. V Sloveniji je pogosta vrsta, ki gnezdi v vseh regijah.
Gnezdenje in razmnoževanje:
- Gnezdo: Gnezdo zgradita oba starša v krošnjah dreves ali gostem grmičevju, običajno na višini od 1,5 do 5 metrov. Zgrajeno je iz tankih vej in postlano s koreninicami.
- Valjenje in mladiči: Samica izleže od 5 do 7 jajc, ki so umazano zelene z rjavimi pikami. Valjenje traja 16 do 18 dni, nato pa mladiči gnezdo zapustijo po treh tednih. Oba starša aktivno hranita mladiče.
Posebnosti in vloga v ekosistemu:
Šoja igra pomembno vlogo v ekosistemu kot razširjevalka hrastovih in drugih drevesnih vrst. Z nabiranjem in shranjevanjem želoda za ozimnico omogoča naravno obnovo gozdov. Poleg tega z glasnim oglašanjem deluje kot “ptičji alarm” za gozdne prebivalce, saj opozarja na plenilce.
Ogroženost in varstveni status:
Šoja ni ogrožena vrsta, saj je njena populacija stabilna. Na njen življenjski prostor lahko negativno vplivata kemizacija kmetijstva in nezakonit lov, vendar njena razširjenost in prilagodljivost omogočata uspešno preživetje.