Sloka (Scolopax rusticola)
Splošen opis
Sloka je srednje velik pobrežnik, ki naseljuje predvsem gozdnata okolja. Je čokata, z okroglim telesom, kratkimi nogami in dolgim, ravnim kljunom, ki ga uporablja za iskanje hrane v mehki gozdni prsti. Njeno perje je rdečkasto-rjavo s temnim, grahastim oziroma progastim vzorcem, ki ji omogoča odlično kamuflažo na tleh. Ob mirovanju se popolnoma zlije z listnim odpadom, zato je v naravi zelo težko opazna.
Velika je približno 33–38 cm, njen razpon kril pa meri med 55 in 65 cm. Teža odraslih osebkov se giblje med 250 in 420 g. Samci in samice so si po videzu zelo podobni.
Življenjski prostor
Sloka se najraje zadržuje v:
- listnatih, mešanih in iglastih gozdovih z dobro razvitim slojem podrasti,
- območjih z vlažno ali mehko zemljo, ki omogoča lažje iskanje hrane s kljunom,
- gozdovih, ki so mirni, prostorni in prepredeni z jasami ali gozdnimi robovi.
Za gnezdenje so najprimernejša območja, kjer gozd prehaja v travnate ali grmovnate predele. Ključno je, da je vsaj del gozda vlažen in da omogoča dober dostop do tal, kjer išče hrano.
Obnašanje in aktivnost
Sloka je pretežno nočna ptica. Najbolj aktivna je v mraku in zgodaj zjutraj, ko išče hrano ali se oglaša med letom. Podnevi počiva, skrita med vegetacijo na tleh.
Zaradi svoje skritosti in varovalnega perja jo v naravi redko opazimo. Lažje jo zasledimo spomladi med razmnoževalnim obdobjem, ko samci izvajajo značilne »paritvene lete« z značilnim oglašanjem nad gnezditvenim območjem (imenovano tudi “rogozljanje” ali “let rogoznika”).
Prehrana
Sloka se prehranjuje skoraj izključno na tleh. S svojim dolgim kljunom išče vlažno zemljo, kjer najde:
- deževnike (glavna hrana),
- žuželke, pajke,
- ličinke in druge talne nevretenčarje,
- občasno tudi semena in rastlinske ostanke.
Zaradi občutljivega tipala na konici kljuna lahko v zemlji zazna gibanje plena.
Razmnoževanje
Sloka gnezdi posamič, skrita na tleh, najpogosteje pod grmičevjem, v podrasti ali v mehkem listju. Gnezdo je plitev, a dobro skrit kotanjast jamica, obložena z listjem in rastlinskim materialom.
- Gnezdenje poteka od marca do junija.
- Število jajc: običajno 4 jajca, sivo-rjave barve s temnimi pegami.
- Vali izključno samica, približno 21–24 dni.
- Mladiči so gnezdomci in hitro zapustijo gnezdo – mati jih vodi, hrano pa si iščejo sami.
Zanimivo vedenje: če je leglo ogroženo, lahko samica enega mladiča začasno prenese v kljunu na varnejše mesto.
Razširjenost v Sloveniji
Sloka v Sloveniji velja za zelo redko in razpršeno gnezdilko. Pojavlja se predvsem v gozdnatih predelih središča in vzhoda države, a zaradi nočne aktivnosti in varovalnega obnašanja je njena razširjenost slabo poznana. Največ opazovanj je med spomladanskimi leti.
Med selitvijo, predvsem pozno jeseni, je pogostejša – opazimo jo lahko po celi državi. Nekateri osebki tudi prezimujejo, a so te populacije maloštevilne.
Petje in oglašanje
Samci v času parjenja letijo nad svojim teritorijem z značilnim valovitim letom in oddajajo dva zvoka:
- »grr-prrr«, podoben rogoznjanju,
- nato še »tsiik«, ki je višji, piskajoč ton.
To »paritveno rogozljanje« je ena redkih priložnosti, ko lahko sloko slišimo (in tudi vidimo) v naravi.
Ogroženost in varstvo
Sloka ni globalno ogrožena, vendar:
- je v zahodni Evropi in tudi Sloveniji njeno število upadlo zaradi izgube primernega gozda,
- intenzivna gozdarska raba, osuševanje tal in zmanjševanje biotske pestrosti močno vplivajo na njeno gnezditveno uspešnost,
- ogrožajo jo tudi plenilci, saj gnezdi na tleh.
Ker je njena razširjenost pri nas slabo raziskana, je vrsta v Sloveniji uvrščena med zavarovane in varstveno pomembne ptice.