Škrjančar (Falco subutteo)
Opis vrste in zunanjost
Škrjančar je vitka, hitra ujeda iz družine sokolov, ki po velikosti in telesni zgradbi spominja na sokola selca. Telesna dolžina se pri odraslih osebkih giblje med 29 in 35 centimetri, razpon kril pa doseže od 70 do 84 centimetrov. V primerjavi z drugimi sokoli ima v razmerju do telesa zelo dolga in ozka krila, ki so na konicah značilno prišiljena. Tudi v letu je njegova silhueta elegantna – leti z enakomernimi, hitrimi zamahi, med katerimi pogosto jadra. Redko obvisi v zraku kot postovka; to stori zgolj tik pred tem, ko se z zloženimi krili spusti proti plenu.
Odrasli škrjančar je po zgornji strani telesa enotno temnosiv, skoraj črn. Po spodnji strani je bel s prečnimi, temnimi progami, ki se vlečejo po prsih in trebuhu. Zelo izrazit prepoznavni znak so rdečkaste “hlače”, torej perje okoli nog in pod repom. Obraz krasijo temna lica in črna črta pod očmi, tako imenovani “brki”, ki jih uvrščajo med klasične znake sokolov. Oči so obrobljene rumeno, kljun je na konici temen, sicer pa rumenkast. Noge so svetlo rumene, močne in prilagojene lovu v zraku.
Življenjski prostor in razširjenost
Škrjančar naseljuje raznolika območja, vendar ima raje odprto krajino s posebnimi elementi: redkimi drevesi, svetlimi gozdovi in grmiščem, pogosto tudi ob rekah, jezerih ali drugih vodnih površinah. V Sloveniji je poletna gnezdilka, ki se pojavlja v številnih, a razmeroma redkih parih. Največ jih živi v severovzhodni Sloveniji, na osrednjem ravninskem pasu od Kranja do Cerkniškega polja ter v nižinah Bele krajine in Vipavske doline. Gre za vrsto z veliko območjem razširjenosti, saj poseljuje skoraj vso Evropo, razen skrajnega severa, in vse do Daljnega vzhoda. Je selivka, ki se jeseni seli v južno Afriko, pri nas pa se znova pojavi konec aprila ali v začetku maja.
Prehrana in lovno vedenje
Ta sokol je izjemno hiter in spreten zračni lovec. V nasprotju z večino drugih ujed se specializira za lov v letu. Njegova prehrana vključuje večje leteče žuželke, kot so kačji pastirji, hrošči, metulji in kobilice, pogosto pa ulovi tudi ptice do velikosti škrjanca, med njimi tudi lastovke, brgleze in celo netopirje. Leti zelo hitro in okretno, s hitrimi manevri lahko prestreza žrtve tudi nad odprtimi vodami ali travniki. Zaradi plenjenja ptic škrjančar potrebuje okolja z visoko biotsko raznovrstnostjo in številčno ptičjo populacijo.
Razmnoževanje in razvoj mladičev
Gnezdi le enkrat letno, običajno v juniju. Par si ne gradi lastnega gnezda, temveč prevzame zapuščena gnezda vran, redkeje grivarjev, srak ali drugih večjih ptic. Gnezdišče je običajno visoko na drevesih, z razgledom na odprto okolico, pogosto tudi v borovih logih. Samica izleže v povprečju tri jajca rumenkaste barve s temnejšimi lisami. Valita oba starša izmenično, inkubacija traja med 28 in 33 dnevi. Za mladiče skrbita oba starša, ki jih hranita s sveže ulovljenim plenom. Mladiči so sprva puhasti, kremaste barve, brez značilnih “hlač” odraslih ptic. Gnezdo zapustijo po približno enem mesecu, a jih starša še nekaj časa hranita.
Značilnosti mladih osebkov in oglašanje
Mladostni škrjančarji se od odraslih razlikujejo po nekoliko bledejših barvah. Nimajo izrazitih rdečkastih “hlač”, njihova spodnja stran je bolj kremasta kot bela, oči in noge so lahko bolj oranžne kot rumene. Po zgornji strani telesa imajo perje rjavkasto obrobljeno, kar jim daje bolj neizrazit videz. Oglašanje škrjančarja je piskajoče in ponavljajoče: “kjiv-kjiv-kjiv”, podobno kot pri vijeglavi (Jynx torquilla), med letom pa se oglasi z ostrimi “kit” ali “kit-čik”, predvsem ko je vznemirjen.
Ogroženost in varstveni pomen
Čeprav je škrjančar razširjena vrsta, je pri nas dokaj redek in velja za ogroženega. Glavni razlogi za njegovo ogroženost so izguba primernega življenjskega prostora, posek starih gozdov, izginjanje velikih žuželk ter zmanjševanje števila manjših ptic, ki jih lovi. Ogrožajo ga tudi motnje med gnezdenjem, predvsem zaradi človekove prisotnosti. Uvrščen je med varovane vrste v okviru evropske direktive o pticah in je tudi del omrežja Natura 2000, kar pomeni, da ima pomemben status pri varstvu narave in ohranjanju biotske raznovrstnosti.