Poljski škrjanec (Alauda arvensis) je ikonična ptica kulturne krajine, znana po značilnem petju, ki se odvija visoko v zraku, in povezanosti z odprtimi travniki ter njivami. Njegova populacija, čeprav še vedno široko razširjena, je v upadu zaradi intenzifikacije kmetijstva in sprememb v upravljanju kmetijskih površin.
Glavne značilnosti
- Velikost: Dolg 16–18 cm, nekoliko večji od vrabca.
- Videz: Sivkasto-rjavo perje s temnimi progami na zgornjem delu telesa in prsih, trebuh bel. Ima neizrazit čopek na glavi, ki ga včasih dvigne.
- Petje: Kompleksno in dolgotrajno, pogosto z vključevanjem zvokov drugih ptic, značilno za samce med dvigovanjem in lebdenjem visoko v zraku.
- Prehrana: Semena in žuželke, odvisno od letnega časa.
Habitat in razširjenost
- Naravni habitat: Izvorno v stepah Evrazije, zdaj prilagojen na kulturno krajino z nizko in razpršeno vegetacijo.
- Gnezdenje: Na tleh, v nizki vegetaciji, kjer je gnezdo zaščiteno in težko opazno.
- Razširjenost: Večinoma Evropa, Azija in Severna Afrika; vnesen na Havaje in zahodni del Severne Amerike.
Ogroženost in dejavniki upada
- Ogroženost: V Sloveniji spada med Natura 2000 vrste in je ranljiva. Število parov se je zmanjšalo zaradi:
- Zaraščanja travnikov.
- Intenzivne kmetijske prakse (pogosta košnja, uporaba težke mehanizacije, monokulture).
- Nadomestitve spomladanskih žit z ozimnimi sortami.
- Populacija: V Sloveniji je ocenjeno med 8.000 in 12.000 gnezdečih parov, a se pozimi število zmanjša, saj večina ptic migrira južneje.
Vloga v ekosistemu
- Kazalec stanja krajine: Zaradi tesne povezanosti z odprto krajino in njeno rabo je pomemben pokazatelj sprememb v kmetijstvu.
- Prispevek k umetnosti: Njegovo petje je navdihnilo številne pesnike in glasbenike.
Varstveni ukrepi
- Spodbujanje ekstenzivne kmetijske prakse (nižje intenzivnosti).
- Ohranjanje heterogenih kmetijskih površin.
- Preprečevanje zaraščanja travnikov.
- Raziskave za boljše razumevanje gnezditvenih navad in uspešnosti.
Poljski škrjanec je več kot le ptica – simbolizira povezanost človeka z naravo in potrebo po trajnostnem upravljanju kulturne krajine.