Močvirska uharica (Asio flammeus)
Močvirska uharica, znanstveno ime Asio flammeus, je posebna ptica iz družine sov (Strigidae), ki je zelo značilna zaradi svoje dnevno-nočne aktivnosti in nenavadnega načina lovljenja ter življenjskih navad. To je ena izmed najbolj pogostih sovjih vrst, vendar je zaradi specifičnih življenjskih pogojev in biotopov precej redka, zlasti v gnezditvenih območjih.
Značilnosti
- Velikost in teža: Močvirska uharica doseže dolžino približno 38 cm, razpon njenih peruti pa je med 83 in 105 cm. Telesna teža je okoli 300 gramov, kar jo uvršča med srednje velike sove.
- Fizični izgled: Ima značilno debelo glavo z majhnimi, komaj opaznimi obušesnimi čopki. Oči so velike, rumeno obrobljene, kar ji daje izrazito “človeški” pogled, medtem ko so njene peruti dolge, ozke in precej ravne. Barva telesa je rjava z svetlejšimi lisami, zatem pa prevladuje svetla barva na spodnji strani telesa, kar omogoča dobro maskiranje v okolici močvirij in barij. Rep in konice kril so progasti, kar je prav tako značilno za to vrsto.
- Ples v zraku in letanje: Močvirska uharica je znana po svojem značilnem načinu letenja, kjer se pogosto ziblje in lebdi na mestu. Značilno je tudi, da pri letih pogosto izvaja nenadne spuste, ki jih spremlja “plosk” zvok, ko perutnice udarijo ob trebuh, kar je precej nenavadno za sovje vrste.
Prehrana
Močvirska uharica se večinoma hrani z majhnimi sesalci, predvsem z miši, vendar občasno lovi tudi ptice, žuželke, žabe in manjše plazilce. Njena metoda lova vključuje letenje z lebdenjem nad travnatimi in močvirskimi območji, kjer lahko s svojimi izjemnimi očmi opazi gibanje svojih plazilcev ali glodavcev. Pri lovu uporablja tudi nenadne, hitro spuščajoče se poteze, s katerimi ujame plen, podobno kot lovski ploski let.
Razmnoževanje
Močvirska uharica gnezdi enkrat letno, običajno v aprilu in maju. Gnezdišče si ustvari na tleh, v plitvih kotanjah, ki jih izbere v odprtih, vlažnih krajih, kot so močvirja ali barja. Samica v gnezdo nanese suho travo, veje in listje iz okolice. Po gnezdenju, ko so mladiči stari približno dva tedna, zapustijo gnezdo, vendar še niso sposobni leteti. Takrat se skrijejo v bližnji vegetaciji, kjer jih skrbita oba starša. Samci in samice izmenično skrbijo za hrano in zaščito svojih mladičev.
Razširjenost
Močvirska uharica je široko razširjena, saj jo najdemo v vlažnih odprtih krajih, močvirjih, barjih in travnikih. Njena razširjenost vključuje Evrope (razen Španije in Irske), Osrednjo Azijo in Kamčatko ter Severna in Južna Amerika. Na Havajih je prav tako prisotna. V Sloveniji je močvirska uharica zelo redka, občasna gnezdilka, ki pa se pogosto pojavlja med selitvijo in prezimovanjem. V zadnjih letih, zlasti po letu 2007, je bilo opaziti povečanje števila zapisov in prisotnosti teh ptic na nekaterih območjih, kot so Ljubljansko barje, Cerknica in Sečovlje.
V Sloveniji
V Sloveniji je močvirska uharica predvsem občasna vrsta, ki se pojavlja predvsem ob selitvi in prezimovanju. Čeprav je precej redka gnezdilka, je bilo v zadnjem desetletju zabeleženo večje število opazovanj. Leta 2008 je bila na Ljubljanskem barju opažena velika skupina močvirskih uharic, ki so se pojavljale ob izjemno velikem številu malih sesalcev. Kljub temu pa je potrjeno gnezdenje v Sloveniji zadnjič zabeleženo leta 1936.
V letu 2013 je bila močvirska uharica opazovana v velikih številkah, kar je označeno kot irruptivno leto, ko se ptice pojavijo v nenavadno velikih količinah zaradi izjemnih življenjskih pogojev, kot so število majhnih sesalcev ali pomanjkanje snega.
Ekološki pomen in ohranitev
Ker se močvirska uharica prehranjuje z majhnimi sesalci in pticami, igra pomembno vlogo v ekosistemu, saj pomaga nadzorovati populacijo plazilcev in glodavcev v vlažnih predelih. Pomemben je njen habitat, saj močvirja, barja in odprte travnate površine predstavljajo ključne življenjske pogoje. Ohranjanje teh habitatov je nujno za zaščito močvirske uharice in drugih ptic ter živali, ki so odvisne od takšnih ekosistemov.
Zaključek: Močvirska uharica je izjemno zanimiva ptica z edinstvenim načinom življenja in lova. Čeprav je na nekaterih območjih redka, njena prisotnost v Sloveniji kaže na zdravje ekosistemov, ki vključujejo močvirja in barja. S stalnim spremljanjem njenih populacij in ohranjanjem ustreznih habitatov bo mogoče zagotoviti njeno preživetje in prisotnost tudi v prihodnosti.