Mali žagar (Mergellus albellus) je vrsta race, ki je edini živeči član rodu Mergellus. Ta rod je poimenovan po latinski besedi Mergus, ki pomeni “raca”, z dodano končnico -ellus, ki pomeni “majhen”, medtem ko je specifično ime albellus latinska diminitivna oblika besede albus, ki pomeni “bela”. Smew je tesno povezan z rodoma Mergus (srebrni galeb) in Bucephala (zlatoglavci), vendar obstajajo argumenti, da je morda bližje slednjim. Mali žagar se lahko hibridizira s skupno zlatoglavko (Bucephala clangula).
Zgodovina in etimologija
Mali žagar je bil prvič opisani leta 1758 s strani švedskega naravoslovca Carla Linnaeusa v njegovem delu Systema Naturae pod binominalnim imenom Mergus albellus. Linnaeus je temeljil svojo opis na delu švedskega naravoslovca Fredrika Hasselqvista iz leta 1757, ki je prvi objavil podatke o tej vrsti. Linnaeus je določil, da je tipična lokaliteta tega ptice Evropa, vendar je bilo območje omejeno na Sredozemlje v bližini İzmirja v Turčiji. Smew je edina živeča vrsta v rodu Mergellus, ki ga je leta 1840 uvedel angleški naravoslovec Prideaux Selby. Znanstveno ime vrste je bilo sprva povezano z rodoma Mergus, vendar je bila sčasoma ločena zaradi morfoloških in ekoloških razlik.
Beseda “smew” (angleško Mali Žagar) je bila uporabljena že v 17. stoletju, njen izvor pa je negotov. Verjetno izhaja iz nizozemske besede “smient” (vrsta race, imenovana “wigeon”) in nemške besede “Schmeiente” ali “Schmünte” (prosto prevedeno kot “divja raca”), ki so lahko izhajale iz dialektalnega izraza za divjo raco, “smee”.
Značilnosti
Mali žagar je značilna raca z izrazitim kontrastom v barvah, še posebej pri samcu. Samec ima tako imenovan “panda” videz z belo in črno obarvanostjo, ki ga dela takoj prepoznavnega. Samice in mladiči so sivkaste ptice z rdeče-rjavimi čelisti in krošnjami, ki se jih včasih zamenjuje z rjavo-rdečo raco. Teptajo se pogosto z ruddy duck (Oxyura jamaicensis). Mali žagar ima tudi ovalne bele lise na krilih, ki so v letu lahko jasno vidne.
Mali žagar je velik od 38 do 44 cm, z razponom kril od 56 do 69 cm in težo od 450 do 650 g. Njegov kljun je prepoznaven po ukrivljenem vrhu in zobatih robovih, ki mu pomagajo pri lovljenju rib, ko se potopi pod vodo.
Razširjenost in ekologija
Mali žagar gnezdi v severni tajgi Evrope in Palearktiki, kjer potrebuje drevesa za gnezdenje. Živi na jezerih in rekah, bogatih z ribami. Kot selivka zapusti svoje gnezdiščne kraje in pozimi migrira na zaščitene obale ali notranje jezera Baltskega morja, Črnega morja, severne Nemčije in Nizozemske, s manjšim številom ptic, ki dosežejo Veliko Britanijo. V primeru potepuških ptic so bili zabeleženi primeri tudi v Severni Ameriki. Mali žagar ima raje območja ob robovih jezer, pogosto pod manjšimi drevesi, kjer se lahko zatečejo k zaščiti pred nevarnostmi.
Vrsta gnezdi v maju, samica izvali od 7 do 11 jajc, ki so kremasto bele barve. Samica jih inkubira 26–28 dni. Po izvalitvi se mladiči kmalu podajo iz gnezda in naučijo leteti v približno 10 tednih.
Za gnezdenje ta ptica uporablja drevesne luknje, pogosto stare gnezdilnice ptic, kot so dlesni. Gre za sramežljivo ptico, ki hitro poleti ob najmanjšem motenju.
Mali žagar je ena od vrst, na katere se nanaša Dogovor o zaščiti afriško-evrazijskih selivskih vodnih ptic (AEWA). Kljub temu, da vrsta ni uvrščena med ogrožene na Rdečem seznamu IUCN, je njena populacija v upadanju.
Fosilna zgodovina
Fosilna najdišča, vključno z nenavadnim fosilom morju podobne race iz srednjega miocena, nakazujejo, da so ptice podobne žagarju obstajale že pred 13 milijoni leti. Fosilni ostanki iz tega obdobja so bili najdeni v sedimentih Sajočolskega formationa (Late Badenian) na Madžarskem. Na podlagi teh fosilov so znanstveniki domnevali, da so ptice, podobne Malemu žagarju
že obstajale v času, ko so bili rodovi, kot je Bucephala (zlateglavci), že jasno ločeni. V Angliji so našli tudi subfossilne ostanke Mali žagar, kar nakazuje, da je bila vrsta prisotna na teh območjih pred nekaj tisoč leti.
Zaključek
Mali žagar (Mergellus albellus) je zanimiva ptica, ki je znana po svoji izraziti barvni obarvanosti in edinstveni ekologiji. Kljub temu, da ni ogrožena, njena populacija upada, in vrsta se sooča z izzivi zaradi sprememb v okolju. Mali žagar je primer prilagodljive ptice, ki uspešno preživi v različnih habitatih, od severnih gozdov do obalnih območij, ter natančno izbere svoja gnezdišča v drevesnih luknjah.