Kvakač (Nycticorax nycticorax) je srednje velika ptica iz družine čapelj (Ardeidae), ki je znana po svojem značilnem “kvakajočem” oglašanju, ki ji je tudi ime. Gre za nočno aktivno vrsto, ki je precej skrita in jo pogosto opazimo šele v letu. Zaradi svoje posebne življenjske navade in zelo specifičnega izgleda je kvakač precej prepoznaven, čeprav ga zaradi njegove sklonjenosti k nočnemu življenju pogosto ne zaznamo.
Znanstvena klasifikacija:
- Kraljestvo: Animalia (živali)
- Deblo: Chordata (strunarji)
- Razred: Aves (ptiči)
- Red: Pelecaniformes (močvirniki)
- Družina: Ardeidae (čaplje)
- Rod: Nycticorax (kvakač)
- Vrsta: Nycticorax nycticorax
- Znanstveno ime: Nycticorax nycticorax (Linnaeus, 1758)
Opis
Kvakač je srednje velika čaplja, ki doseže dolžino telesa med 58 in 66 cm in ima razpon kril od 115 do 118 cm. Njegova telesna teža se giblje med 727 in 1014 grami. Kvakač je čokata ptica s kratkim in krepkim vratom ter sorazmerno kratkimi nogami, kar ga loči od drugih večjih čapelj, kot je siva čaplja.
- Barve in videz: Telo kvakača je prepoznavno po temnih in svetlih kontrastih. Spodnji del telesa odraslih osebkov je svetlo sive barve, medtem ko so glava, tilnik, hrbet in močan kljun črni. Zenice so temno rdeče barve, kar je ena od značilnosti te vrste. V spomladanskem paritvenem obdobju se samčev videz nekoliko spremeni – njegove noge postanejo malinovo rdeče, iz zatilja pa poženejo dolga bela peresa, ki so značilna za paritveno obdobje. Po parjenju ta bela perjanica odpade, noge pa postanejo rumenkaste. Samci in samice so si po videzu precej podobni, vendar so samci nekoliko večji od samic. Mladi osebki so precej drugačni od odraslih, saj imajo perje črnorjavo in sivo, posuto z belimi do rjavkastimi lisami, njihov kljun pa je rumenkast s črnim zgornjim delom in konico.
Prehrana in lov
Kvakači so predvsem nočni lovci, ki svojo prehrano iščejo predvsem ponoči in zgodaj zjutraj. Hrani se z ribami, žabami, raki, manjšimi sesalci in žuželkami, ki jih lovi v plitvih vodah. Zanimivost pri kvakačih je, da uporabljajo poseben način lova, pri katerem pogosto uporabijo vabo – pogosto vejico ali drug predmet, ki ga metajo v vodo, da pritegnejo pozornost žrtev. Ta način lova je precej redek med pticami. Kvakači so znani po svoji prilagodljivosti in sposobnosti lova v temnih nočnih urah, saj so prilagojeni za takšno vrsto iskanja hrane.
Razmnoževanje
Kvakači so kolonijske ptice, kar pomeni, da gnezdijo v velikih kolonijah. Gnezdo si uredijo v grmovju, drevesih, trstičju ali včasih tudi na tleh, vendar vedno v bližini vode. Gnezda so pogosto postavljena v krošnje dreves v bližini vodnih virov, kar je še posebej značilno za evropske populacije, ki gnezdijo od aprila do junija. Samica običajno znaša štiri modrozelena jajca, ki jih skupaj z moškim inkubira približno tri tedne. Mladiči se izvalijo kot gnezdomci, torej so sposobni hoditi in se gibati že kmalu po izvalitvi. Po približno treh do štirih tednih zapustijo gnezdo, a za letenje je potrebnega še nekaj dodatnega časa, saj začnejo leteti šele po 49 do 56 dneh.
Selitev in razširjenost
Kvakači so delno selivke. Severne populacije se v jeseni selijo v tropsko Afriko, kjer preživijo zimo. V tem času se zbirajo v majhne jate in letijo v smeri južnega kontinenta. Tropske populacije te vrste pa so sedentarne in se ne selijo. Gnezdijo v različnih delih Evrope, predvsem v zahodni, južni in srednji Evropi. V Sloveniji je kvakač zelo redka gnezdilka, saj je njeno prisotnost omejena na določene območja, kjer so primerne življenjske razmere, kot so z grmovjem porasla obrežja večjih vodnih teles.
Oglašanje
Kvakači so znani po svojem značilnem kvakajočem oglašanju, ki daje ptici tudi njeno ime. Njihovo oglašanje je v letu pogosto “kvak”, medtem ko so v nevarnosti ali ob vznemirjenju njihove glasovne zaznamke bolj vreščeče, podobne klicem “kek, kek”. Kljub svoji nočni aktivnosti, se pogosto oglašajo tudi podnevi.
Varstveni status
Kvakač je uvrščen na seznam “najmanj ogroženih” vrst, vendar njegova populacija upada, predvsem zaradi izgube habitatov, ki so posledica človekovih dejavnosti. V mnogih delih sveta je zaščiten, vključno z območji Natura 2000. Ta vrsta potrebuje zaščito mokrišč, rek in drugih vodnih teles, kjer gnezdi in se hrani. V Sloveniji je kvakač zaščitena vrsta, ki je sicer redka, vendar še vedno prisotna v nekaterih naravnih habitatih.
Podobne vrste
Kvakač je pogosto zamenjan s podobnimi vrstami čapelj, kot so čapljica (Ixobrychus minutus) in siva čaplja (Ardea cinerea). Kvakač se loči od teh vrst po svoji majhnosti, bolj “čokatem” telesu, kratkem vratu in značilnem oglašanju. Tudi mladostni kvakači so precej drugačni od odraslih, saj imajo svetlejše in bolj pegasto perje, kljun pa je rumenkast s črnim zgornjim delom.
Zaključek
Kvakač je edinstvena in fascinantna ptica, ki se prilagaja svojim okoljem in življenjskim razmeram. Zaradi svoje nočne narave, zanimivega načina lova in raznolikih življenjskih prostorov je ta vrsta pomemben del ekosistemov, kjer biva. Zaščita tega ptiča in njegovih habitatov je ključnega pomena za ohranitev biotske raznovrstnosti in ohranjanje zdravih ekosistemov.