Čapljica (znanstveno ime Ixobrychus minutus ) je majhen ptič iz družine čapelj, ki je prepoznan po svoji majhnosti in specifičnem življenjskem slogu. V preteklosti so jo imenovali tudi mala bobnarica zaradi podobnosti v oglaševanju s samcem velike bobnarice ( Botaurus stellaris ), s katero deli tudi podobno vedenje v življenjski prostor. Čapljica je razširjena predvsem v Afriki, Južni in Srednji Evropi ter Južni in Zahodni Aziji, vendar pa se v nekaterih območjih selih v iskanju ustreznih habitatov.
Telesne značilnosti
Čapljica je med najmanjšimi vrstami čapelj, saj odrasli osebki dosežejo dolžino od 33 do 38 cm, razpon njihovih kril pa znaša med 49 in 58 cm. Njihovo perje je zelo specifično in omogoča enostavno prepoznavanje v letu. Samci imajo na vrhu glave in vratu črno perje, ki močno kontrastira z lažnimi deli telesa, ki so kremno rjave barve. Na perutih imajo širši lisičasto rjavi vzorec, ki je med letom še posebej očiten. Samice so podobne samcem, vendar je kontrast med temnim in svetlim perjem manj izrazit, saj je pri njih temno perje bolj rjavkaste barve. Mladiči so nekoliko manj kontrastni in imajo temnorjav progast vrat ter lise na perutih.
Ekologija in vedenje
Čapljica je znana po svoji plašnosti in zadržanosti, saj jo pogosto opazimo, kako se skriva v zelo poraslih rastlinah ob vodi, ki je vznemirjena. Njihov življenjski prostor obsega močvirja, trstičevja in mokrišča, kjer preživijo čas lova in gnezdenja. Prehranjujejo se predvsem z vodnimi žuželkami, pajki, rakijami, školjkami, ribami, dvoživkami, manjšimi ptiči in sesalci, odvisno od letnega časa in razpoložljive hrane. Čapljica je selivka, saj se po gnezditvi seli v tropske predele Afrike, kjer prezimi. V evropskem delu gnezdi poleti, pri čemer se največkrat pojavi posamično ali v manjših kolonijah v obrežnem rastju.
Habitat v razširjenosti
Čapljica je razširjena v širokem območju, ki sega od tropskega dela Afrike, vključno z Madagaskarjem, preko Sredozemlja do Srednje Evrope ter Zahodne in Južne Azije. Njihova prisotnost je odvisna od vodnih habitatov, predvsem močvirij in trstišč, ki potrebujejo primerno zavetje in hrano. V tropskih območjih ostajajo čapljice na istem območju skozi vse leto, medtem ko se v Evropi in Aziji selijo v iskanje boljših habitatov in hrane.
V Sloveniji je čapljica redka gnezdilka, z večjimi jedri v severovzhodnem delu države in v Škocjanskem zatoku. V Sloveniji je ta vrsta zelo ogrožena zaradi izginjanja naravnih habitatov.
Ogroženost in varstvo
Čapljica v svetovnem merilu ni ocenjena kot ogrožena vrsta, ki ima širok razpon in veliko populacijo, ki šteje od 76.000 do 610.000 odraslih osebkov. Kljub temu so se v Evropi njene populacije zmanjšale, predvsem zaradi izginjanja naravnih habitatov, kot so močvirja in trstišča. Med letoma 1970 in 1990 je evropska populacija doživela dramatičen upad, od takrat pa je nekoliko stabilizirana, vendar še vedno ni dosegla ravni pred tem upadom. V Evropi je čapljica zaščitena z zakonodajo, vključno z Direktivo o pticah Evropske unije, ter je vključena v seznam Natura 2000 kot kvalifikacijska vrsta za varstvo okolja. V Sloveniji je čapljica močno ogrožena in se obravnava kot pomemben dejavnik pri razglašanju zaščitenih območij.
Gnezdenje in razmnoževanje
Čapljice gnezdijo v trstičevju, na tleh med visokim steblikovjem ali v grmovju ob vodah. Samica običajno znese 5-6 belih jajc, ki so jih s samcem izmenično vali okoli 19 dni. Mladiči so gnezdomci, sprva tako varovalno obravani, a hitro postanejo samostojni, saj že med 7. in 12. dnem zapustijo gnezdo. Po dobrem mesecu se naučijo leteti. Mladiči imajo več progastih vzorcev na telesu kot odrasli, kar jih ločuje od starejših osebkov.
Oglašanje
Samci čapljice se oglašajo predvsem pred mrakom z globokim, monotonim “hogh”, ki se lahko slišati precej daleč. Ko so vznemirjeni ali v letu, se oglašajo s kratkimi “kwekwekwe” ali “get”.
Podobne vrste
Čapljica je podobna veliki bobnarici ( Botaurus stellaris ) in kvakaču ( Nycticorax nycticorax ), vendar se razlikuje po svoji majhnosti in specifičnih barvnih vzorcih na perutih.