Domači vrabec (Passer domesticus) je majhen ptič pevec iz družine vrabcev, ki je zelo razširjen po vsem svetu. Izvorno je bil prisoten v večjem delu Evrope in Azije, a se je zaradi človeka razširil tudi na druge celine, vključno z Ameriko, Afriko in Avstralijo. V mnogih krajih je ena izmed najbolj številčnih vrst ptic in najverjetneje druga najbolj razširjena ptica na svetu, takoj za udomačeno kokošjo.
Telesne značilnosti:
Domači vrabec je majhen ptič, dolg med 14 in 16 cm, s telesno težo med 24 in 40 grami. Ima kratke in čokatne oblike ter sivo-rjavo perje. Samec ima izrazito črno grlo in prsi, medtem ko je samica bolj enotno obarvana, brez izrazitega črnega podbradka in ima svetle lica. Samec je v paritvenem obdobju bolj pisan, z rjavim vrhom glave, medtem ko samica in mladiči izgledajo bolj monotono, svetleje.
Mladiči so sprva podobni samicam, vendar imajo nekoliko rjavkasto obarvan trebuh. Mladi samci razvijejo črna peresa na grlu med avgustom in septembrom.
Vedenje in prehrana:
Domači vrabci so zelo družabni in se pogosto zadržujejo v skupinah, tudi med obdobji parjenja. V času gnezdenja pa so samci teritorialni in si ohranjajo obsežno območje okoli svojega gnezda. Običajno gnezdijo v razpokah, pod napušči, v drevesih ali v grmovju, pogosto pa se nahajajo v bližini človeških naselij. V gnezdih lahko najdemo kupčke vejic, trave in drugih naravnih materialov.
Njihova prehrana je zelo pestra, sestavljena pretežno iz semen, kot so travniška semena, žito, sončnice, koruza in pšenica. V obdobju parjenja in za mladiče pa lovijo tudi žuželke in ličinke. Domači vrabci so prilagojeni tudi prehranjevanju s človeškimi ostanki, kot so drobtine kruha.
Razmnoževanje:
Domači vrabci so zelo plodni, saj lahko v enem letu opravijo več legel. Samica običajno izvede 2 do 3 legla na leto, pri čemer je v vsakem leglu 5 do 6 jajc. Jajca so lahko zelo raznolika po barvi, običajno so svetlo modra, rumenkasta ali zelenkasta, z različnimi rjavimi in črnimi pegami. Samica inkubira jajca sama, inkubacija pa traja od 10 do 12 dni. Mladiči se izležejo po tem obdobju in gnezdo zapustijo po približno 17 dneh. Domači vrabec je znan po tem, da je zelo hiter pri razmnoževanju.
Razširjenost in invazivna vrsta:
Domači vrabec se je razširil po vseh kontinentih, kjer so ga ljudje poselili, predvsem zaradi svoje prilagodljivosti na življenje ob človeku. V Avstraliji je bil vnesen med leti 1863 in 1870 in se hitro razširil po vzhodni Avstraliji. V Združenih državah Amerike je bil vrabec vnesen kot biološka kontrola za ličinke pedicev, vendar se je hitro naselil in postal invazivna vrsta. Zaradi svoje hitrosti razmnoževanja in agresivnosti do drugih ptic je postal v nekaterih okoljih problematičen in izpodriva avtohtone vrste.
Ogroženost:
Kljub temu, da je domači vrabec zelo razširjen, je v zadnjih desetletjih opaziti upad njegove populacije, predvsem v Evropi. Spremembe v kmetijskih praksah, kot so uporaba pesticidov, monokulture in izginjanje manjših kmetij, so zmanjšali količino hrane, ki je na voljo za vrabce. Prav tako vplivajo na zmanjšanje števila vrabcev izginjanje dreves in mejic v mestih ter spremembe v shranjevanju semen. Kljub temu pa vrsta še vedno velja za “najmanj ogroženo” po kriterijih IUCN (Mednarodne zveze za varstvo narave).
Družabna narava in oglašanje:
Domači vrabci so zelo glasni in se pogosto oglašajo s tipičnim “čiv, čiv” ali “čilp-čev-čilp-čelp-čürp”, ki je značilno za to vrsto. Njihovo oglašanje je pogosto neusklajeno, saj več vrabcev istočasno izgovarja različne zvoke. V obdobju nevarnosti pa lahko izstrelijo klic “če-rrrrr”.
Habitat:
Domači vrabec se je prilagodil številnim okoljem, od mestnih središč do podeželskih naselij. Gnezdi v vseh vrstah urbanih okolij, predvsem v razpokah stavb, pod napušči in v drevesih, kjer so primerni pogoji za življenje.
Na splošno je domači vrabec prilagodljiv, zelo družaben in pomemben člen ekosistema, vendar pa zaradi številnih groženj, predvsem v kmetijstvu, njegova številčnost upada v določenih delih sveta.