Siva gos (znanstveno ime Anser anser) je velika ptica iz družine plovcev, ki je najbolj razširjena in znana vrsta gosi v Evropi. Siva gos je prednica domače gosi, ki s človekom živi že stoletja, njeno ime pa je postalo simbol za pomembne zgodovinske dogodke, kot je opozorilo Rimljanov na napad galskih osvajalcev, ki so oblegali Rim.
Opis telesa in prepoznavanje
Siva gos je velika ptica, ki doseže dolžino od 74 do 84 cm in razpon peruti med 149 in 168 cm. Ima močan, srednje dolg vrat, ki je eden od ključnih prepoznavnih znakov te vrste. Njena glava je velika in svetla, kljun pa je bledo oranžen. Perje na telesu je pretežno sivo, z različnimi odtenki – zgornji del telesa in hrbet sta temnejša, medtem ko je spodnji del svetlejši, skoraj bel. Vrat in trup sta temno progasta, s temnimi pasovi na vratu, ki so karakteristični za to vrsto. Noge so oranžno-rožnate. Siva gos je podobna njivski gosi in beli gosi, vendar se od njih loči predvsem po barvi kljuna in natančni razporeditvi barv na telesu.
Prehrana in način življenja
Siva gos je rastlinojeda ptica, ki se hrani predvsem z različnimi vrstami travnih bilk, rastlinskimi brsti, semeni, plodovi, poganjki ter rastlinami močvirskih in vodnih okolij. Včasih obišče tudi polja, kjer išče zrnje žit ali brska za krompirjem na njivah. Značilno je, da se hrani predvsem v jutranjem in večernem mraku, čez dan pa počiva na odprtih vodnih površinah ali na mokriščih.
Gnezdenje in razmnoževanje
Gnezdi v različnih mokriščih, najraje pa izbere plitva jezera, ki jih obdaja gosta trstična vegetacija, ter otočke ob velikih jezerih ali ob obali. Gnezdo je izgradila na tleh iz rastlinskega materiala, običajno je postlano s puhom in mahom. Gnezdi v manjših skupinah, od aprila do maja, pri čemer samica običajno znaša od 5 do 6 jajc, ki so umazano belih barv. Samica jih vali približno 4 tedne. Mladiči so begavci in pokriti z rumeno-rjavim puhom, oba starša pa skrbita za njih. Po približno 50 do 60 dneh mladice postanejo sposobne za letenje.
Selitev
Siva gos je selivka, ki se seli glede na vremenske razmere. Pred ostrim mrazom se številne populacije selijo proti jugu, kjer preživijo zimo. V Sloveniji jo lahko opazimo tako na preletu kot tudi ob prezimovanju, predvsem na večjih vodnih telesih v Štajerski, manj pogosto tudi drugje. Nekatere populacije pa ne selijo in ostanejo na svojem gnezdišču skozi celo leto.
Ogroženost in varstvo
Sivo gos ogroža predvsem izguba njenega življenjskega prostora, kar je posledica izsuševanja mokrišč in njihove spremembe v kmetijske površine, kot tudi izkopavanja šote. Poleg tega jo ogrožata požiganje in prekomerna košnja trsta na območjih, kjer gnezdi. V nekaterih primerih jo ogrožajo tudi lov in zastrupitve s svinčenimi šibrami, ki jih ptica zaužije skupaj z njeno prehrano. Zaradi njenih navad, da se hrani na poljedelskih površinah, pa jo preganjajo tudi kmetje.
Prepoznavanje in podobne vrste
Zaradi svoje velikosti, barvnih značilnosti in življenjskih navad je siva gos enostavno prepoznavna. Med podobne vrste sivi gosi spada njivska gos (Anser fabalis), beločela gos (Anser albifrons) in kratkokljuna gos (Anser brachyrhynchus). Pomembno je omeniti, da siva gos pogosto gnezdi tudi na področjih, kjer je bila v preteklosti naseljena in je tam v nekaterih primerih celo prešla v pol udomačenega statusa.
V Sloveniji je siva gos redka gnezdilka, vendar jo lahko opazimo skozi vse leto, tako med migracijami kot tudi ob prezimovanju. Spremljanje te ptice v naravi je dragoceno zaradi njene ogroženosti in varstvenega statusa, saj spada med vrste, zaščitene pod okvirom Natura 2000.