Beločela gos (Anser albifrons)
Splošen opis
Beločela gos je srednje velika do večja vrsta gosi iz družine plovcev (Anatidae). Ime je dobila po značilni beli lisi na čelu, ki je najbolj izrazita pri odraslih osebkih. Je selivka, ki gnezdi v arktičnem pasu Evrazije in Severne Amerike, prezimuje pa v južnejših predelih Evrope, Azije in ZDA.
Videz
- Velikost: dolga od 60 do 78 cm
- Razpon kril: približno 130–165 cm
- Teža: med 1,9 in 3,3 kg
Značilnosti perja:
- Telo je sivo-rjavo z različno izraženimi temnimi progami na spodnjem delu trebuha, ki so kot “tigraste” proge.
- Glava in vrat sta temnejše rjave barve.
- Značilna bela lisa sega od čela do okoli kljuna — od tod tudi ime.
- Kljun je rožnate, včasih oranžne barve, krajši in nekoliko bolj zaobljen kot pri drugih vrstah gosi.
- Noge so oranžne barve.
Spolni dimorfizem
Spola sta si po videzu zelo podobna, samci so običajno nekoliko večji, kar pa je težko opaziti na daljavo.
Razširjenost in selitve
- Gnezdišča: tundrska območja severne Evrope, Sibirije in Aljaske.
- Prezimišča: Evropa (npr. Nizozemska, Madžarska, deloma tudi Slovenija), južna Azija in jug ZDA.
Beločela gos je izjemno selitvena vrsta. Na tisoče jih preleti dolge razdalje med gnezditvenimi in prezimovalnimi območji. Pogosto se ustavijo na mokriščih, jezerih in poplavnih ravnicah.
Življenjski prostor
- V času gnezdenja: tundra, močvirja, mokri travniki.
- V času selitve in prezimovanja: poplavne ravnice, jezera, rečna ustja, njive in polja (kjer iščejo hrano).
Prehrana
- Rastlinojede: prehranjujejo se predvsem s travami, listi, semeni, poganjki, žiti in drugimi poljščinami.
- Pogosto se hranijo na kmetijskih zemljiščih, kar lahko povzroča konflikte s kmeti.
Razmnoževanje
- Gnezditveni čas: od maja do julija.
- Gnezdijo na tleh, pogosto v bližini vode.
- Samica izleže 3–6 jajc in jih vali približno 22–28 dni.
- Mladiči so samostojni in hitro sposobni za hojo, a jih starši vodijo in varujejo.
Glas
Beločela gos ima značilen, precej visok in piskajoč glas, ki zveni kot “ki-yik” ali “klaa”, in je drugačen od globljega “honkanja” sivi gosi. Med letom oddajajo glasne in pogosto ponavljajoče se klice.
Podvrste
Obstaja več podvrst, ki se razlikujejo po velikosti, barvi kljuna in razširjenosti. Ena izmed bolj znanih je “mala beločela gos” (Anser albifrons flavirostris), ki je redkejša in prezimuje predvsem na Britanskem otočju.
Ogroženost in varstvo
- V svetovnem merilu ni ogrožena (Least Concern po IUCN).
- Vendar pa so nekatere populacije (npr. flavirostris) zaradi sprememb habitatov, intenzivnega kmetijstva in lova pod večjim pritiskom.
- V Sloveniji je opazovana predvsem kot preletna in prezimujoča vrsta, največkrat na Ljubljanskem barju, Dravskem in Murskem polju ter v naravnih rezervatih.