Mala uharica (znanstveno ime: Asio otus) je srednje velika nočna sova, ki je značilna po svojih izrazitih čopih perja na glavi, zaradi katerih je dobila ime “uharica”. Ta vrsta je pogosta v Sloveniji, kjer je prisotna skozi vse leto, in velja za ogroženo in zavarovano vrsto.
Mala uharica doseže dolžino telesa okoli 35–40 cm, z razponom peruti od 90 do 100 cm, in tehta med 160 in 330 g. Oči so oranžno rumene, kar ji daje značilno podobo, ki jo loči od drugih vrst sova. Njeno perje je pretežno rjavo z različnih odtenki sivih in rumenih, z izrazitimi lisami in progami, ki ji omogočajo, da se popolnoma zlije z okoljem, ko počiva.
V Sloveniji mala uharica najraje gnezdi v iglastih in mešanih gozdovih, predvsem v nižinskih predelih. Gnezda ne gradi sama, temveč poišče opuščena gnezda večjih ptic, kot so vrane, srake ali ujede. Gnezdenje poteka med februarjem in junijem, samica znese 3-8 belih jajc, ki jih vali približno mesec dni. Mladiči se izvalijo eden za drugim in zapustijo gnezdo po približno 25 dneh, preden so sposobni leteti. V tem času starša skrbita za njih in jih hranita.
Mala uharica je zelo spretna lovka, ki svojo hrano locirapoišče predvsem s pomočjo sluha. Ko pade mrak, začne preletavati odprta območja, kot so travniki, njive in gozdni robovi, kjer lovi male sesalce, kot so miši in voluharji, občasno pa tudi manjše ptice in večje žuželke. Njeni ostri kremplji so prilagojeni za hitro in učinkovito lovljenje plena, ki ga ujame med letom.
Zanimivo je, da mala uharica, čeprav nima izrazitih uhljev, izjemno dobro sliši, kar ji omogoča, da zazna plen v temi. To doseže z edinstvenim položajem svojih ušes, ki sta na različnih straneh lobanje, s čimer omogoči boljšo usmerjenost zvoka proti ušesnemu bobniču.
Mala uharica je delna selivka, saj se severnejše populacije pozimi premaknejo v toplejše kraje. Vendar pa številni primerki ostanejo v Sloveniji skozi vse leto, kjer pogosto prezimujejo v skupinah na drevesih, še posebej v iglastih gozdovih. Ob tem pogosto naletimo na izbljuvke, ki vsebujejo dlake glodavcev, kosti in hitinski oklep žuželk.
S svojo sposobnostjo prilagajanja različnim življenjskim prostorom, kot so gozdovi, travniki in odprta zemljišča, mala uharica uspešno preživi v različnih habitatih. Kljub temu pa so njene populacije lahko ogrožene zaradi izgube habitata, kemizacije kmetijskih površin in zastrupljanja glodalcev. Ohranitev te vrste zahteva zaščito njenih naravnih habitatov, ki vključujejo gozdne robove, iglavce ter travnate predele, kjer se pogosto prehranjuje.
S svojo lepoto in prilagodljivostjo je mala uharica pomemben del ekosistemov v Sloveniji, kjer še vedno uspeva kot nočni lovec in zaščitnik ravnotežja v naravi.