Bela štorklja (znanstveno ime: Ciconia ciconia) je ena izmed najbolj prepoznavnih ptic v Evropi, znana po svoji velikosti, eleganci in simboličnem pomenu. Gre za največjega predstavnika štorkelj v Evropi, ki doseže dolžino med 95 in 110 cm, razpon kril pa znaša od 180 do 218 cm. Njena teža se giblje med 2,3 in 4,5 kg, kar jo uvršča med večje ptiče.
Štorklja ima značilno belo in črno obarvanost perja, kjer so njena telesna področja bela, medtem ko so črna le letalna peresa in trtica. Noge in kljun so rdeči, kar je eden njenih prepoznavnih znak. Mladiči imajo nekoliko svetlejše noge in kljun, ki se pri odraslih postopoma obarva v značilno rdečo barvo.
Za razliko od mnogih drugih ptic, bela štorklja drži vrat iztegnjen tudi med letom, zaradi česar jo je mogoče od daleč prepoznati. Običajno jo lahko vidimo, kako se sprehaja s počasnimi, a gracioznimi koraki po tleh. Čeprav se ne oglaša pogosto, ob srečanju na gnezdu odrasli posamezniki glasno trkajo s kljuni.
Življenjski prostor in prehrana
Bela štorklja običajno naseljuje odprte kulturne krajine, kjer so na voljo reke, močvirja, poplavne ravnice in travniki. To je idealen prostor za lov na različne vrste plodov, kot so majhni sesalci, žabe, kače, žuželke in deževniki. Štorklje pogosto lovijo v bližini kmetij, kjer se hranijo z živalmi, ki jih izpostavijo obdelovalni stroji, kot so traktorji med oranjem ali košnjo.
Njeno gnezdišče je pogosto na drevesih, vendar si štorklje včasih poiščejo gnezda na dimnikih, električnih drogovih ali zvonikih. Gnezda so zelo velika in jih ptice vsako leto obnavljajo, kar povzroči, da so lahko zelo težka in težko dostopna. Zanimiv je tudi podatek, da se bela štorklja ne boji bivati v bližini človeka, saj je zelo malo plašna ptica. To ji omogoča, da gnezdi tudi v neposredni bližini človeških naselij.
Razširjenost in selitev
Bela štorklja ima širok razpon v Evropi, z največjo populacijo v vzhodni Evropi, predvsem na Poljskem, v Ukrajini, Belorusiji, Litvi in Latviji. V Sloveniji je bila gnezditvena populacija ocenjena na okoli 200 parov, pri čemer jih večina gnezdi v severovzhodnem delu države. Občasno se lahko vidi, da štorklje gnezdijo tudi na Gorenjskem, kjer so gnezda prisotna v različnih naseljih. Za štorkljo je značilno, da se poleti seli v tropske kraje, predvsem v Afriko, kjer preživi zimo.
Gnezdenje in vzreja
Gnezdenje bele štorklje se običajno začne aprila, ko se samci prvi vrnejo na svoja gnezdišča, da jih obnovijo. Samice prispejo teden dni pozneje. Samci in samice izmenično valijo jajca, katerih število običajno znaša od 3 do 5. Mladiči se izlegajo po približno mesecu dni, starša pa skrbita za njih še nekaj mesecev, dokler ne postanejo dovolj odrasli, da zapustijo gnezdo.
Gnezda so lahko zelo velika in z leti rastejo zaradi stalne obnove in dograjevanja. Včasih so lahko gnezda težka tudi več kot 500 kg, saj štorklje dodajajo nove materiale, kot so veje, trava in druge naravne snovi. V primeru ugodnih pogojev lahko preživi tudi vse mladiče iz enega legla, sicer pa preživi običajno 3 mladiče.
Ogroženost in varstvo
Čeprav je bela štorklja v Evropi pogosto prisotna in ni neposredno ogrožena, so njene populacije v zadnjih desetletjih upadle zaradi izgube primernega habitata. Posebej kmetijski postopki, kot so uporaba pesticidov, intenzivna raba zemljišč in uničevanje mokrišč, negativno vplivajo na njeno prehranjevanje. Zlasti v zahodni Evropi so štorklje ogrožene zaradi pomanjkanja hrane in uničevanja naravnih habitatov.
V Sloveniji so štorklje zaščitena vrsta, vključena v mrežo Natura 2000. Poleg tega se v zadnjih letih povečujejo napori za ohranjanje njenih življenjskih prostorov ter spodbujanje sožitja med lokalnimi skupnostmi in štorkljami. Nekateri prebivalci, predvsem v Pomurju, so zelo naklonjeni tej ptici, saj štejejo belo štorkljo za simbol sreče in dobrega prihoda.
Simbolika in kultura
Bela štorklja je v mnogih kulturah, vključno s slovensko, simbol sreče. Zlasti v Prekmurju velja za znanilca sreče, še posebej tistih hiš, v katerih gnezdi. Razširjena je tudi legenda, da štorklja prinaša otroke, verjetno zaradi njene navade gnezdenja na dimnikih, ki so pogosto povezani z družinskimi hišami.
Zaključek
Bela štorklja je izjemna ptica, ki že stoletja živi ob človeku, in njen obstoj je tesno povezan z našo kulturno pokrajino. Kljub temu, da ni neposredno ogrožena, pa je nujno, da nadaljujemo z zaščito njenih življenjskih prostorov in sodelovanjem z lokalnimi skupnostmi za ohranitev tega izjemnega simbola narave.